Samopreskrba

Strategije preživetja so za državo blaginje in socialno državo pravzaprav svojevrstna klofuta, da tudi za raven družbenega blagostanja ni več samoumevna rast. Soočamo se s spremembami, ki vplivajo na upadanje življenjske ravni posameznih skupin prebivalstva.
 
Vendar pa je vzpostavitev permakulturnega (celostnega) programa za samopreskrbo z  zelenjavo, zelišči, začimbnicami, jagodičevjem, sadjem, po načelih povezovanja tradicionalnih in sodobnih vedenj, postal vabljiva strategija, ki slabšalnemu predznaku preživetja daje vabljiv značaj. Samopreskrba je postaja kot strategija preživetja tudi že način življenja, ki krepi odgovornost do sebe, drugih in okolja. Vse bolj zahtevni načini samopreskrbe v mestnem okolju, ki vdeluje obdelovalne površine v urbano okolje, zahteva visoko stopnjo komplementirnosti vedenj in izkušenj in je svojevrsten izziv slehernemu posamezniku, ki lahko v preživetveni strategiji poleg dostopnosti do osnovnih in zdravih živil za življenje, utemeljuje in nadgrajuje svoje vedenje.
 
Ustvarjanje učečega okolja modela pomoči samopreskrbe kot pomoči sebi ter raziskovanje principa »ko pomagam sebi, pomagam tudi drugim«, se kaže ne samo kot klasično vrtičkarstvo temveč vedno bolj sofisticirana oblika bivanja.