Mednarodni dogodki:

Na temo izmenjave izsledkov raziskov o oskrbi starejših ljudi v domovih, na temo dolgotrajne oskrbe ter drugih aktualnih tem je vsako drugo leto delovno srečanje, po Leidenu na Nizozemskem v letu 2020, je bilo srečanje leta 2022 v Toulousu v Franciji.

PROGRAM - NEFORMALNE POMOČI OSKRBE NA DOMU

Socialna oskrba na domu kot storitev socialnega varstva v okviru javne službe bi morala biti organizirana, načrtovana in izvajana vsaj v obsegu, kot ga določa nacionalni program socialenga varstva. V letu 2016 pa ugotavljamo, da vse več ljudi - upravičencev do storitve - kar nekaj časa ostane brez potrebne pomoči. Ker je nevladni sektor tisti, ki se hitreje odziva na potrebe v okolju, je program Neformalne pomoči socialne oskrbe na domu tisti, ki vsaj deloma nadomesti potrebe starega človeka po pomoči v domačem okolju. Izvajalci so različno organizirani in poskušajo postati lokalno prepznani in tako kar se da blizu tistim, ki jih potrebujejo. V ponudbi so različne oblike pomoči:
- varovanje uporabnika preko noči,
- druženje z uporabnikom
- motiviranje uporabnika za vsakdanje življenje
- pomoč pri pripravi obrokov
- urejanje bivalnega prostora
- spremljanje k zdravniku

SOCIALNA OSKRBA NA DOMU Vabimo - Izpolnite spletno anketo - do 26.8.2015

Pomoč na domu kot socialna oskrba na domu se v slovenskem prostoru izvaja v okviru socialnovarstvene storitve predvsem kot javna služba. Službe za pomoč na domu so organizirane pri centrih za socialno delo, vse bolj pa pri domovih za starejše občane. Izvajalci pomoči na domu pa so lahko tudi zasebniki in druge pravne osebe, ki pridobijo dovoljenje za delo. Ministrstvo za delo družino in socialne zadeve na svoji strani objavlja seznam izvajalcev, ki imajo pridobljeno dovoljenje za delo in so vpisani v register izvajalcev. Prenekatera nevladna organizacija izvaja programe prostovoljskega dela, ki dopolnjuje storitev. So pa tudi tržno usmerjeni in drugi izvajalci, ki nimajo za to potrebnih dovoljenj, na kar morajo biti uporabniki še posebej pozorni.

Ukvarjamo se z informiranjem o upravičenosti storitve, razširjenostjo in predstavitvijo posameznih programov v lokalnih skupnostih, promoviranjem dejavnosti. Sodelujemo v razvojnih projektih, predvsem pa skrbimo pri izpopolnjevanju poklica socialna oskrbovalka / oskrbovalec na domu kot osrednjega poklica za neposredno delo na tem področju.

IZVAJANJE STORITVE - ANALIZA 2014

Inštitut RS za socialno varstvo je avgusta 2015 objavil analizo izvajanja javne službe pomoči na domu kot socialne oskrbe na domu za leto 2014. Z vidika spremljanja števila uporabnikov, ki so do storitve upravičeni in ki pomoč koristijo, ugotavljamo, da je še vedno preveliko število tistih, ki pomoči ne prejemajo. Od več kot 340.000 starejših oseb nad 65 let je nacionalni program socialnega varstva opredelil potrebno pokritost s storitvijo v obsegu 3,5 % upravičenih, to je okvirno 12.700 starejših oseb. Dejstvo pa je, da kljub potrebam, storitev koristi zgolj slaba polovica, to je 6.046 oseb. Delež koriščenja storitve (1,66 %) se med upravičenimi uporabniki tako tudi v letu 2014 ni popravil.
Izvajalci ugotavljajo, da je vsaj 500 uporabnikov takih, ki bi storitev potrebovali pa je iz različnih razlogov ne prejemajo. O razlogih analiza ne govori. Iz spremljanja izvajanja dejavnosti pa sklepamo, da so razlogi v prenizki informiranosti uporabnikov, ki storitve dobro ne poznajo, pa tudi zdravstvenega osebja, ki so v stiku s starejšim človekom, pa storitve pomoči na domu kot javne službe socialne oskrbe na domu ne predstavijo kot možnosti izbire pomoči posamezniku in opore v družini.
Kaj pa zaposlitve? Iz analize je razvidno, da je bila v letu 2014 večina socialnih oskrbovalk redno zaposlenih, to je v deležu 94 %. Vseh zaposlenih oskrbovalk pa je bilo 938, kar kaže na izboljšave glede na podatke preteklih let. Ker je bilo to leto, ko ni bilo zaposlitev preko ukrepov aktivne politike zaposlovanja, lahko sklepamo, da je slednje pravzaprav izboljšalo zaposlitveni položaj socialnih oskrbovalk!

Druge težave, ki se v predhodnih letih niso značilno kazale, da izvajalci upravičene uporabnike zavračajo (51 oseb), da vzpostavljajo čakalne vrste (tudi do 120 dni), so slabe prakse. Izvajalci, vodje in koordinatorji morajo izpeljati strokovne rešitve, da preprečijo tovrstnim primerom, da bi postali stalna praksa.